Slovo

"Moja Anuška", si rekla, me vščipnila v hrbet, "drži se pokonci,"

no iz tega žal ni bilo nič, še vedno sem obupno zvita, ne pomaga nič. 

Topel vonj po gladkem golažu, goveji juhi in žlikrofih ob nedeljah v tvoji mali kuhinji.

Karamela, ki sem jo strgala s tvojega vedno čudovitega štrudla.

Sladka marmelada iz svežih dišečih buhteljnov.

Babičin lonec, za katerega smo bili še premladi, 

sladki kompot, ki je brbotal na štedilniku na drva.

Prekrižaš, posukaš, prekrižaš, bula in klekeljni in moja prva kitica, ki ji ni bilo konca.

Stara Singerica ob oknu, ki jo je bilo tako zabavno poganjati.

Jogij, v katerega si se kar pogreznil pred spanjem, zgodbica o sedmih palčkih za lahko noč in pesmica o luni.

Zero waste flike za vročo posodo, za katere si porabila vsa izrabljena oblačila.

Oblačila za Barbiko iz starih firlenkov in odsluženih najlonk.

Babičin vzorec, ki sem ga prvič skvačkala pod tvoji vodstvom, takrat še nisem vedela, da kvačkanje tako zabavno.

Frcanje gumbov po mizi, debelo obloženi z deko.

Kako si mi delala kito in jo izpustila... "kar frrr... ti naredi, tako imaš žive," si rekla.

Zgodbe iz mladosti, iz šole pod Italijo. "Takole je potrkala po oknu, naša učiteljica, in rekla: il vetro".

"Ah pejt, kaj mi nosiš tole, sej ne rabim, sej bom itak umrla!"

O tebi bi lahko napisali zgodbo o ženski, ki je umirala 93 let, preden ji je končno uspelo. 

Bila si res nekaj posebnega, in zaslužila bi si več solz, kot sem ti jih lahko namenila.

Posušile so se v letih tvoje odsotnosti, ko si bila nekje vmes.

Vem da si zdaj srečna, nekje za oblaki, kjer so te čakali tvoji dragi.

Pri nas bodo ostali lepi spomini.

Lahko noč, pa eno bolho za pomoč...