sreda, 29. oktober 2014

Živalski vrt

Pred nekaj tedni, smo izkoristili sončno popoldne in se odpravili v Živalski vrt. 

Prvotni plan je bil sicer, da si na koseškem bajerju napravimo piknik in se nato peš odpravimo do Zoo-ja, ampak seveda smo spet mečkali doma. Sobotno pospravljanje nam nikakor ne uide. 
Anihow... privoščili smo si piknik, nato pa hop do živalskega vrta.
Eneja so zanimale samo kače, ko smo prišli do njih pa bi jo lahko dal na ramena, pa si ni upal. Sem pa jaz presenetila samo sebe in sem jo pobožala in verjetno bi si jo celo dala za vrat, če bi mi kdo ponudil to. Neverjetno kaj naredijo leta, otroci in kampiranje. :)

Rene je bil navdušen, Arne pa začuden.

Kar nekaj novosti je bilo odkar smo ga zadnjič obiskali. Prijetno.
















torek, 28. oktober 2014

Tekaški dnevnik: Ljubljanski maraton 2014

Poleti sem se hvalila, kako super truper mi gredo treningi, kako z užitkom tečem, kako hitro grem...

Potem pa je prišel september in takrat se je kar usulo name cel kup enih banalnih težav, ki pa so me vseeno pošteno zaustavile. Najprej je tek postal muka. Matrala sem se in matrala, a vsakič sem tekla z muko, komaj sem se vlekla, pulz mi je nabijal. Šumelo in piskalo mi je v ušesih (verjetno zaradi sinusov), utrujena sem bila,... nič ni bilo z mano.

Tri tedne nazaj sem se udeležila gorskega teka za pokal Tanje Žakelj, sem upala, da bo samo vzdušje tekme pomagalo, da se vrnem nazaj na stare tire, pa ni. Komaj sem sopla, s težavo tekla (no to bi itak, ker je res strahoten klanec cele 4 km), noge so se mi tresle. Skratka, mučno.

Potem sem šla končno h zdravnici, ki mi je dala Nasonex za sinuse, odločila pa sem se tudi, da prekinem s tekom in se raje dodobra spočijem. Le še dvakrat tedensko (enkrat na pet dni bo bolj držalo) sem se prisilila  si privoščila lahkoten tek. In trx vadbo ob torkih.

Prejšnjo soboto se mi je končno zdelo, da sem "prišla h sebi" in sem šla na poskusni tempo tek. Tokrat se je izkazalo, da se je počitek končno izplačal in sem sicer še vedno z muko in bolečinami, (najprej čez želodec, nato pa v območju vranice),  le lahko držala spodoben tempo, ki ga prej niti približno nisem uspela držati. Nekje proti koncu teka, sem lahko celo odmislila muke in pozabila na vse in z mislimi odplavala v svet sprostitve.

Bolečina v vranici, ki me je zagrabila med tekom, pa kar ni in ni hotela popustiti. Bolečina se je iz dneva v dan premikala po trebuhu, bila sem napihnjena kot balonček in splošno počutje je bilo (spet) prav grozno. Šele proti koncu tedna so bolečine končno ponehale in v soboto sem se že odlično počutila. Naredila sem pavzo z Nasonexom, saj se mi je zdelo, da bi lahko težave izvirale od tu.

V soboto smo se udeležili LM z našimi malčki. Rene in Arne prvič na Lumpi teku, Enej pa že med vrstniki. Žal z rahlimi zapleti in je na koncu tekel povsem od zadaj in kar v kavbojkah, ampak jih je pa veliko prehitel. Na koncu je bil zadovoljen. Fantje so si seveda želeli McDonaldsa, jaz sem se odločila, da si najdem raje nekaj boljšega, a na koncu sem se posladkala le z nekaj kosi čokolade in pol palačinke in prišla zvečer domov sestradana.

Za povrh še zaspati nisem mogla zvečer in zjutraj sem se zbudila izčrpana in švoh, da sem komaj stala pokonci. 

No,  zdaj čez 7 odstavkov samo jamrala. Čestitke če ste se prebili skozi, zdaj gre na bolje!

Zjutraj sem potem nadoknadila ves carboloading, ki sem ga zamudila v soboto.
Najprej sem si privoščila dve palačinki, nato sem kar med potjo srkala smuti zmagovalcev, se odžejala v limonado namočenimi chia semeni, na poti na štart sem pojedla še frutabelo in očitno je zadostovalo. Kajti na štartu sem že kar pokala od zdravja, energije in dobre volje. 

Na kup smo se nabrale vse redne in neredne sotekačice in skupaj štartale na repu druge cone. Plan je bil, da začnemo s tempom 5.15, kar bi zadoščalo za zastavljeni cilj 1:50.  Začele smo malce počasneje, proti Bavarcu pa smo že počasi ulovile zastavljeni tempo in se tudi že malce razkropile. 

Tino, Nino in Anito sem iz nekega strahospoštovanja, ker so pač nore tekačice, spustila nekaj metrov naprej, a sva jima nato z Anjo še dolgo lepo sledile. Neda je zaradi bolečin zaostala. Pri stadionu sem pri Mateju odvrgla vetrovko in v zameno dobila spodnje fotografije. Na koncu Dunajske naju je prehitel Borut Pahor in tu sva izpred oči tudi izgubili prve tri tekačice. Na Bratovževi ploščadi sem dočakala že druge navijače in objela sestrično Hermino, ki ji sicer še nisem uspela čestitati za hčerkico (čestitke Hermina, se morava slišati!), Potem pa kar malce pospešila nazaj navzdol proti stadionu. Navijačev je bilo tokrat ob celotni progi res veliko in že na Drenikovi sem dočakala še "svoje" tretje, glasne navijače (Maks, Erik, Nana, hvala!). 

Ne vem ali je bilo zato ker smo šli v nasprotno smer, zaradi dobre pripravljenosti, večje hitrosti ampak kot bi mignil, smo se že znašli na poti proti Merkatorju Šiška. Tu se je Anja odločila malce upočasniti, jaz pa sem še malce pospešila in kmalu sem pred seboj navdušena zagledala prve tri sotekačice, ki sem jih z lahkoto ujela in se jim pridružila. Od tu je pot še hitreje tekla, moči je bilo še dovolj in le strah pred morebitno krizo in Tinino slabo počutje nas je zadrževalo, da nismo še malce pospešile. 

Tinina slabost se je preko Mosteca stopnjevala in le s težavo nam je sledila (Tina vsaka čast za tak tek, ob tako slabem počutju!) in na koncu smo jo, s težavo, pustile zadaj in odšle v svojem ritmu naprej. Proti cilju smo še rahlo pospešile, na zadnji okrepčevalnici smo vzele še kozarec vode, kar se ni izkazalo za najboljšo potezo, saj se mi je prav zataknil v grlu in izgubila sem nekaj moči, da sem od tu le s težavo lovila Nino, Anita pa je pobegnila nekaj metrov naprej. V cilj smo tako prispele le nekaj sekund narazen v norem tempu 5.06 min/km in s časom 1.48.26, kar je zame čudovit čas, sploh ker sem ga odtekla s tako lahkoto in vem, da bi zmogla tudi kako minutko manj. (če bi bila sila :) 
Čisto malo me jezi, ker sta me le za sekundo oziroma dve sekundi prehiteli dve Kolektorjeviki, in tako sem se uvrstila na četrto mesto v boju za koncernovo lovoriko. :) Ampak ker sta obe super punci jima oprostim (Čestitke Dolores in Nina!) :)

Skoraj do dneva natančno, 9 mesecev po porodu sem postavila dva osebna rekorda. Tek na 21km jasno, (prejšnji je bil švoh 2 uri), in tudi na 10 km sem postavila najhitrejši čas: 50.39. Hkrati pa sem tudi že izpolnila cilj, ki sem si ga zastavila za letos: pretečenih 500 km. Prišla sem na 78 mesto v kategoriji in 344 mesto med ženskami, kar je ohohlala bolje kot je bilo na moji prvi polovički, pred kdovekolikoleti ko sem tekla in sem končala zelo na repu svoje kategorije (če se prav spomim, me je takrat prehitela celo Helena Žigon). Če bi postavili kategorijo doječih mamic, pa bi se verjetno še precej bolje odrezala. :)

Suma sumarum, se je vse izšlo bolje kot v najlepših sanjah. Dobra družba, dober tek, dobro vzdušje, super vreme, čudovita publika, navijači ob celotni progi, brez bolečin, brez žuljev in brez trpljenja.

Meni se je spet izkazalo, da je ključno to, da poslušam svoje telo. In moje telo je potrebovalo počitek in ker sem si ga vzela, sem zmogla tak tek. Prepričana sem, da če bi vztrajala z aktivnejšim tekom tudi zadnje tri tedne, bi bilo včeraj slabše.  Očitno so dobri poletni treningi in kar nekaj pretečenih klancev zadoščali za dobro splošno kondicijo. Tako je bil tokratni LM zagotovo najprijetnejša tekma, kar sem se jih kdaj udeležila. Celo prijetnejši do fantastične Nočne desetke. Super res!

Aja, David. On je vse čas obljubljal, da bo tekel z nami. Tik pred štartom so ga že zasrbeli prsti na nogah in se je odločil poskusiti malce hitrejši tempo. Na koncu je bil na cilju z odličnim časom 1.40. 54 kar je več kot odlično, glede na to, da teče še bistveno manj kot jaz. Mišica moja. :)

Na cilju smo počakali še na brhke maratonce, da smo jim predali zaslužene čestitke. Bravo Sara in Alen, Drago, Martina in Tina! Ko ste prihajali v cilj, me je kar imelo da bi se naslednjič tudi sama spet prijavila na 42 to je res posebne vrste podvig. kapo dol vsem!

Po tekmi smo šli še na zasluženo pivo in na pico v Ljubljanski dvor, kjer smo srečali še Zorana Jankoviča, ki nam je obljubil, da bo "zrihtal, ne", da si bomo lahko naslednje leto v Ljubljani, namesto pice, privoščili raje žlikrofe. 

Prihodnji načrti in cilj: Čez zimo bomo trenirale bazo. Lahkoten tek na minimalnem puzu (120-130), to bo podvig. Spomladi pa nas že nekaj let zelo mika 100 milj Istre, le da v resnici ne 100 milj, ampak 60 km trekinga. Bomo videli če uspe.






Garmin: http://connect.garmin.com/activity/621096689

Hvala vsem za pomoč in družbo.
Fantom, da so naju pustili na tek, atu in mam pa za varstvo! Hvala, hvala, hvala!


Hvala gospa, ki me je v soboto ujela za roko in pobožala in mi povedala, da z veseljem obišče naš blog.
Lepo je spoznati bralce. Oglasite se kaj!


petek, 17. oktober 2014

Vegetarjanci

Če ne maraš zelenjave, sadja,.. si izbirčen.
Če ne maraš mesa, si vegetarijanec.

"Oh, ne vem kako zmoreš, jaz imam pa preveč rada meso, da bi se mu lahko odpovedala."
Še občudujejo te, pa čeprav nisi vegetarijanec zaradi empatije do živali. 
Fajn enim. :)

sreda, 15. oktober 2014

Yu-gi-oh karte

Zelo rada se igram z yu-gi-oh kartami.

Včeraj sem Eneja prosila, da pospravi sobo in pobere oprano perilo.
Sem mu obljubila eno karto če to naredi.
Se mi je zahvalil za priložnost in me objel.
Rabil je le 10 minut.

Danes se  je obnašal kot opica na parkirišču. Sem jo zahtevala nazaj.

Jutri mu jo lahko spet vrnem. :)

torek, 14. oktober 2014

Poslastica dneva: Žlikrofi in golaž

Že leta in leta sem zbirala pogum, da bi enkrat naredila žlikrofe "iz nule" in ne le iz zamrzovalnika tako kot običajno.

Sploh sem dobila to željo, ko nas je razstava, posvečena staratovim papircem, popeljala v  čase, ko so bili sveži žlikrofi na mizi za vsak rojstni dan in za praznike.
Ko sta Enej in Rene septembra končno zapustila toplo gnezdece in mi pustila dihati, sem se odločila, da zdaj je pa res že čas za to. Hotela sem narediti točno take, kot sta jih starata in staramama (ne morem verjeti, da bom napisala to kar nameravam) pred četrt stoletja (!!!) v Rajdah. Onadva sta jih seveda delala za veliko več ljudi, pa še za večerjo, zato je bil res pravi podvig. Jaz pa sem si zastavila nalogo v malce manjših proporcih.

Sledila sem le okvirnemu receptu, sicer pa sem prepustila svojim šestim čutom, da so me popeljali v tisto obdobje dolgo, dolgo nazaj in sem po okusu pripravila točno take kuglce in golaž.

Pri njima se je izdelovanje žlikrofov začelo že navsezgodaj zjutraj. Starata je vstal ob štirih zjutraj, da je skuhal krompir in pripravil kroglice. Ko smo okrog dvanajstih prigrmeli v stanovanje mi, je bila velika večina žlikrofov že pripravljenih in pospravljenih na varno. Za nas je ostal le še majhen kupček kuglc, izmed katerih smo jih kar nekaj figln  in si ogledali proces izdelave še zadnjega pladnja žlikrofov.

Potekalo je tako, da je staramama pripravila testo, ga valjala skozi aparat za izdelavo testa za testenine (there must be a name for it!?) ko je postal že res dolg in tanek ga je starata spredaj ujel, da se ni zmečkal.

Nato sta ga skupaj prestavila na drug konec mize, kjer je staramama nanj postavila kroglice in jih zavila. Včasih nam je dovolila, da smo s svojimi malimi prstki zlepili testo med kroglicami. Nato jih je obrezala, jih postavila pokonci, jim popravila ovratnike in jim napravila obvezne luknjice na vrhu. Starata jih je prestavil na pladenj, jih postrojil, preštel in zapisal število na koledar.

Na štedilniku pa je ves ta čas brbotal najboljši, najokusnejši golaž z najmehkejšimi koščki mesa.
In ko se je oboje združilo, seveda ne prej, kot smo pospravili vsak svoj krožnik goveje juhe z blekci, smo doživeli pravo "fantazijo okusov". :)

Čeprav, nemogoče kot je slišati. Je vsega dobrega enkrat dovolj in nekje pri dvanajstem rojstnem dnevu, sem si že zaželela, če lahko pa tokrat namesto žlikrofe raje dobim čišpave knidlne za kosilo.

Ker jaz nisem tako jutranji tip, kot je bil starata, in ker sem imela dopoldne še vedno družbo enega navihanega malčka, sem kroglice naredila že zvečer. Pravzaprav sem prosila Eneja in Reneja, da mi pri tem pomagata. Tudi zato, da sem ju vpeljala v tradicijo "kraje" kuglc, pri čemer sta seveda z veseljem pomagala (pri obojem).

Naslednji dan, sem pripravila še testeninsko testo. Prav s tistim aparatom kot je njima delal družbo že takrat. Pri prvi dolžini se mi je še malce tresla roka, potem pa sem hitro dobila grif in mirno nadaljevala. In nekje proti koncu se mi je zdelo, da že obvladam. Prav zadovoljna sem bila s končnim rezultatom. Mogoče so bili še malenkost preveliki in testo je bilo zvaljano za eno pikico premalo na tanko. Ampak po okusu so bili pa ravno taki, kot so morali biti. In tudi golaž mi je čudovito uspel. Saj je moral. Sem si vzela cel večer časa za kuhanje.

Ko so se fantje vrnili, smo si pripravil pravo svečano kosilo. Enej je znosil na mizo vse svečke kar jih je našel, na degustacijo smo povabili še Tineta in bilo je prav... nostalgično.

So bili moji žlikrofi Idrijski žlikrofi? Kdo bi vedel.

Naslednjič jih moram narediti toliko, da jih bomo lahko poskusili še tako, kot jih je jedel starata, kuhane v juhi, čez popoldne kar mrzle direktno iz omare (ne iz hladilnika) in še za zajtrk, popečene na maslu. Mmmmm....























nedelja, 12. oktober 2014

Trim steza

Te fotografije bi, glede na vreme, lahko nastala v tem vikendu.
No pa niso. Ta vikend smo raziskovali oblikovanje na sejmu Ambient.

Te fotografije so nastale že avgusta, ko sta fanta z Davidom obiskala trim stezo.
Menda so od takrat namonirali tudi gumo na štriku / gugalnico. Moramo preveriti.










petek, 10. oktober 2014

Izjava tedna: Enej

Enej: Mami zakej ti delaš plohce?
Anita: Zato, ker mi je fajn.
Enej: A lohk jest prevzamem firma, ko bom velk?
Anita: Lohk, sam takrat bom tut jest mogla dilat. Bova skupi dilala. Takrat bo tak al tak že tulk velika firma. Bova imila svoje stroje in bova lohk delala različne izdelke.
David: Jaz bom pa za stroje skrbel, bom tehnični direktor.
Anita: Jaz bom pa generalni in izvršni direktor.
Enej: Jest bom pa TAPRAU direktor. :)




četrtek, 2. oktober 2014

Korzika nr. 4

Rene še ni pozabil na "na tajet na Jačka, u šotol." In tudi jaz še nisem pozabila na zadnji del epskega popotovanja. :)

Z zadnjim delom sem čakala tako dolgo, da smo končno dobili rezultate testiranje za parazite. Z veseljem in olajšanjem lahko povemo, da smo se jim očitno uspeli na široko ogniti.

Ostalo je le še nekaj fotografij, ki želimo ohraniti takole pri roki.
Da lahko pokažemo otrokom "filmčke, ka sm biu mičken".

Obisk Porto Vecchia, najboljši sladoled (za 2,5 eur kepica je žihr), že tradicionalni fotošut na naši plaži, zadnji dan pred odhodom, in prihod v vetrovno pristanišče.

Upajmo, da kmalu spet na svidenje. Naša Korzika.







Tri, štiri, zdaj!