Orientacija

V torek sem se po letih (ja letih) dogovarjanja končno dogovorila za trening orientacije.
Predsednik OK Azimut iz Cerknega je namreč moj gimnazijski sošolec, ki se trudi, da njihov klub ostaja največji in najboljši orientacijski klub v Sloveniji. Tudi tako, da nudi privat lekcije svojim najljubšim (ok, to sem jaz dodala ;)) bivšim sošolka.

Klemen je oseba, ob kateri ti pade čeljust dol. Najpametnejši človek kar jih poznam, strašansko sposoben, hkrati pa prijetno skromen. Prepričana sem, da se bom lahko še važila naokoli, da ga poznam. :)

Torej, v torek smo se dobili on, jaz, Erik in še ena sošolka, Alenka, pred živalskim vrtom v Ljubljani in smo se z karto in kompasom podali na Rožnik. Klemen nam je obrazložil osnove, mi dve pa sva iskale točke.

Naporno, možgančke kravžljajoče. Prijeten izziv in zabava.
Vsekakor to ni bilo zadnjič. Mogoče se že 15.4. podam v Komendo na tekmovanje (ne ker bi tekmovala, ampak zato, ker drugje pač nimaš možnosti tega početi).

Klemen tudi vas vabi, da se pridružite klubu in vidite kako prijeten način preživljanja časa je to.
Primerno je za vse. Mlade, stare, srednje stare, majhne, velike, srednje rasti.. ni da ni. :)

Med šopingom pred orientacijo  sem spoznala pa še ribico. Kar pristopila je k meni ena punca, kjut as a button, in se mi predstavila. Tako sem bila presenečena, da je niti na kavo nisem povabila. Naslednjič, ribica, ane? :)

Tekaški dnevnik 5-1

Tokrat mi je zmanjkalo baterije pri uri po prvi četrtini teka, zato so rezultati malce v neskladju.

Najprej sem tekla 45 minut počasi. Nato pa še 2 krat po 5 minut hitrega teka in 2 minuti počasnega teka za počitek.

Vroče je bilo za znoret. Še dobro da tečem vsako rundo mimo studenčka, da sem se ustavila in malce popila. Ni kaj, pomlad je tu. Počasi bo treba zimske hlače pospraviti in privleči na dan kratke hlače.

Copati za atija

Končno nekaj moškega izpod mojih rok.

Mogoče bo zdaj več tega, ko sem dobila v dar tako super truper švedsko knjigo o kvačkanju. Zakaj se pa nebi naučila kvačkati še po švedsko? No reason!

Copati gredo na stalen repertoar. Tako so grdi, da so že seksi. Topli so in ko hodiš, je občutek kot da bi hodil po veliki topli preprogi.

Očala

Če čem glidat televizje rabim očala. Ka slabu vidim.

Trakovi za ušeska

Čeprav se jim kar hitro izteka čas, jih je pri meni še kar  nekaj nastalo. Na njih že pristali metulji in pikapolonice.Vsi so delani po principu, da se jih lahko prilagaja velikost bučke.
Metuljčki se še niso ugnezdili in je še mogoče zamenjati barvo. Rumeni je že oddan.
In tudi trakovi s pikapolonicami so se že preselili čez hrib.

Tekaški dnevnik 4 - 2,3

Sobotni tek v Enejevi družbi. On na kolesu. Pravi užitek je bilo gledati kako se je fant razvil od lanske jeseni. Lani je bil še ves vijugast, letos pa že povsem suvereno šiba po Rakah. Prav zabavno.



Danes pa 65 minut proti Beli. Fajn je bilo.
Končno sem se otresla lenobe in se zdaj vsak dan posebej veselim teka. Niti enkrat ne grem z muko.

Moj škratek in Boba

Rene je danes dopolnil devet mesecev in pridelal tretji zob. In ker dečko ni prav majhen, ga v mojem baby bjornu že kar težko nesem. In sem ravno razmišljala, da moram nekje dobiti nosilko, za nošenje zadaj, ko se je v mojem inboksu znašlo povabilo gospe Urške, lastnice trgovine Moj Škratek, da mi pošlje nosilko, ki jo imajo v ponudbi: Bobo, da jo testiram.

Malce sem se ustrašila, kaj pa če mi ne bo všeč? Ker laže pa ne ciciban. Težko jo bom pohvalila, če mi ne bo všeč. Ampak potem sem se spomnila, da sem že veliko stvari kupila pri njih in ni je bilo ene, s katero ne bi bila nadpovprečno zadovoljna. Moji all time favorite čeveljčki so še vedno njihovi Guccio shoes.

No in sem povabilo z veseljem sprejela. Boba se dobi v nevtralnih barvah in v seksi barvah in vzorcih. Jaz sem si seveda izbrala seksi barve. :) Lilo.

Navodila so super, lično prevedena v slovenščino, s fotografijo za vsak korak. Pa smo testirali. Zabava se je začela že doma pred ogledalom, ko sem ga naložila na hrbet. Ob tem moraš rahlo poskakovati, da lepo sede noter in to se je zdelo Renejčku skrajno zabavno.

Ko sva šla ven, pa sem ga naložila spredaj. V nasprotju z baby bjornom, otrok tu gleda proti tebi in se lahko pogovarjata, hkrati pa se njegova teža lepše razporedi. Vmes sva se še malo dojila, kar v nosilki. Le eno naramnico sem rahlo snela, da se je lahko nagnil na stran in nato je zaspal, (nosilka ima še tako priročno kapuco, da mu, ko zaspi glava ne opleta naokoli). Nosila sem ga skoraj tri ure in prvič v življenju me ni čisto nič bolel hrbet, niti me niso bolela ramena, ki me običajno kar hitro bolijo. Večino teže namreč nosiš na bokih.

Naslednji dan sem vzela sabo še fotografa in sem ga naložila na hrbet. Tudi tokrat sva skoraj eno uro hodila in povsem brez problemov. Enkrat ga bo nesel še David, ki ima bolj zmatran križ, da vidimo, če bo tudi on tako komot nosil. Jaz sem zaenkrat navdušena.

In še ena stvar mi je všeč. Moj dečko je zdaj namreč v obdobju, ko nima več veliko potrpljenja v vozičku. Ko mu postane dolgčas, bi se nosil. In ta nosilka je tako mehka in majhna, da jo enostavno pospravim v košaro vozička in ko se fant naveliča, ga naložim v nosilko.

Ni mi pa všeč kako je videti moj trebuh ko se zlije čez pasove. Me mika, da bi uporabila "liquify", ampak ne bom. Eh... :)

Kot sem predvidevala, je bil moj strah odveč. Izdelek me je navdušil in z veseljem ga priporočim vsem mamica in atijem, ki radi zavijete tudi na brezpotja, se sprehajate v dežju ali se na tak način crkljate s svojim najmlajšim.

 

  

Piran, Piran

Prejšnji ponedeljek, ja dva tedna nazaj, ko so bili cvetoči dreveščki še redkost in se pomlad še ni naselila po vsej Sloveniji, smo šli v Piran. Ati je šel na pregled, mi pa zraven po malo sončka.

Aaaaaahhhh kako je pasalo.

Najprej smo kar sedeli in sedeli na udobnih foteljih na Tartinijevem trgu in pili kavo. Enej pa se je vozil s skirojem.

Jaz sem sicer na 40 dnevnem postu od kave, čisto tako slučajno in sem si tam prvič privoščila brezkofeinsko kavo. Ampak ker si nisem zastavila jasnih pravil, kaj kava je in kaj, sem imela grozno slabo vest in prav nobenega užitka ob pitju tiste uboge kave. Pa sem se zavezala samo sebi. Le zakaj to ne vžge ponavadi ko si obljubljam diete take in drugačne?

Čudovito je bilo, saj se vidi, kajne?

Tekaški dnevnik 4 - 1

Danes sem na Rakah srečala svojega gimnazijskega profesorja telovadbe in razrednika.

"Ka je bla prilika pa ne, jel!" je v hecu zavpil za mano.

Potem sem začela malce razmišljati o njem in o nas v tistih časih.
Profesor je bil en najboljših kar smo jih imeli. Kot razredni se je vedno postavil za nas, vedno je poskrbel, da je bilo vse OK, po drugi strani pa tudi zabaven, hote ali nehote. Anekdot je mnogo.

"Dejte, dejte, se ste kat kešne kremšnite!" nas je "vzpodbujal" ko smo se vlekli po telovadnici.

Ampak eno stvar mu pa zamerim. Ni nas namreč naučil tekat. Ne vem če je kdo od nas dobil veselje do teka. Ko nas je poslal na Rake so bila njegova navodila vedno: "U šternajstih minutah de ste mi tam".
In meni takrat, ni bilo fajn teči. Ker nisem znala.

Ponavadi sem se zagnala, ker štirinajst minut ni prav veliko časa, potem nisem več mogla in sem se ustavila ker so me prijemali krči v ramenih in vranica me je bolela. Čez nekaj časa sem še malo tekla in še malo hodila in še malo tekla, dokler nisem prišla do cilja.

In čeprav smo tekli štiri leta vsako jesen in pomlad, če je le bilo lepo vreme, sem se morala osnov teka naučiti sama. Tega, da je potrebno začeti počasi. Dolgo sem rabila, da sem ugotovila, da sem hitreje na cilju če tečem bolj počasi in da potem nimam krčev. In da je tudi obutev pomembna.

In potem razmišljam česa vse se še nisem naučila v šoli pa je prav lahko, če ti nekdo pravilno razloži. Odvodov in integralov gotovo.

Čatežki fotošuting

Kot mačka mlade

Prezgodaj zame. :)

Zobka

Finger food

 Ni tako enostavno kot je videti. :)

Copatki za Izaka

V toplicah sem zvečer, ko so otročki zaspali pridno kvačkala in kvačkala, da bi naredila čimveč trakov za mala ušeska še preden bo zunaj pretoplo, da bi jih letos še kdo nosil.

Ampak potem je mali Izak pohitel na svet in je nujno potreboval copatke, ki bi pasale na drobcene nogice. In to je postalo moja prva prioriteta. Nastali so ti luštkani copatki.

Kvačkala sem jih po teh navodilih, tako da sem se zraven učila še španščine. :)

Kup trakov ki čaka na okrasje.

Tekaški dnevnik

Čeprav se danes nisem počutila ravno za tek, sem vseeno šla. Saj potem je kar nekako šlo, le kolena so me rahlo bolela od nedeljske ture.

Očitno tudi Garmin danes ni bil prav razpoložen, saj je razdaljo, ki je izmerjena na 2400 izmeril na 2200, tako da podatki niso povsem pravilni.

In.. #$#&%&&%& pa sem že zadnjič (ko so me spod ceste vlekli z vlečno vrvjo, ker sem se umikala na rob ceste, ki ni bil rob ampak nanos snega) rekla, da se nikomur več ne umaknem. Evo pa sem se spet in rikvercala točno v količek, ki stoji točno tam že zelo dolgo. Dečko ima še tri čučke, od katerih mi je eden naredi luknjo v luč, drugi pa v odbijač. Aaaaag... no ja, če ne bo hujšega. 

Igra vlog

Pri nas je zdaj aktualna igra vlog.
Iz sobe se ves čas sliši pogovore v kakem drugem dialektu. :)

Tokrat sta Enej in Starata zamenjala vlogi.

Deset prstkov imam...

Tekaški dnevnik 3 - 2

Tokrat sva s Tino skupaj premagovali eno malce daljšo turo. Začelo se je super, v Hotedršici pa se je cesta obrnila navzgor, veter pa je pihal navzdol. Kar naju je vleklo naprej so bili grozeči oblaki na nebu, ki so na koncu spustili le nekaj drobnih kapljic.
 

Izjava tedna

U toplicah mi je blu tuk lepu, tuuk, de bi biu kr skus tuki dokler ne bi umru.

Mini dopust

Končno smo si privoščili nekaj dni dopusta: planirali smo ga že kak mesec nazaj, a ker je bil ravno takrat napovedan tisti polarni mraz, smo ga raje odpovedali.

Tokrat pa je uspelo. Rezervirali smo sobico v hotelu Toplice v Čatežu. kao 4 zvezdice, ampak ne ravno. Malce je že potreben prenove. A ker tudi cena ni bila ravno za 4 zvezdice naj jim bo. Najbolj pa jim zamerimo slabo kuhinjo. Vedno ogromno izbire pri mesu, za prilogo pa vedno pečen krompir, pa še ta presušen. Bljak.

Fino pa je, ker si z bazeni povezan s hodnikom in odpade vse preoblačenje, sušenje las, kape. Drugi dan smo že pri zajtrku naleteli še na Jarčeve, ki so se čisto slučajno znašli ob istem času na istem mestu. Če bi planirali nam gotovo ne bi uspelo. Tako pa smo z veseljem izkoristili dobro družbo.

Urnik je bil prav ležeren. Zajtrk, kopanje, kosilo, spanje, kopanje, spanje.
Ta velika daa sva si pa še vsak en dan privoščila nekaj razvajanja. Namesto spanja je bil šport, namesto drugega kopanja pa savna. Božansko. Po dooolgem času, sem se končno spet počutila kot človek. Ko bom velika bom imela savno. Ampak res!  Škoda le, da si tega nisva mogla privoščiti skupaj. Nič ne de, za to bo še čas.

Fanta sta seveda uživala kot pr' norcih. Enej je svoje Spajdrmenskove kopalke fino zribal na toboganih. Rene pa se je večino časa učil plavati mrtvaka. Termalna voda je predvsem dobro dela prav Reneju, saj smo v teh dneh opazili očiten napredek v razvoju. Pravi navihanec je postal in veselo sodeluje pri vseh neumnostih, ki se jih domislimo. Še najbolj pa ga zabava, ko ga Enej premetava po postelji sem in tja. Pa še drugi zobek je dobil.

Nazaj grede je Enej komaj uspel še voščiti Julianu za rojstni dan, preden sta oba odjadrala v krepčilni spanec in zamudila veselo novičko, ko smo med potjo izvedeli še to, da smo dobili novega prijateljčka Izaka. Iiiiiii. :)

Tekaški dnevnik 3 - 1

Tokratni trening sem opravila medtem ko so moji fantje žagali svoj popoldanski spanec po napornem dopoldnevu na bazenih in toboganih.

Takoj po kosilu, s polnim želodcem, kar ni najboljša kombinacija. Je bilo pa zato vreme toliko bolj popolno. Ravno prava temperatura za tek v majčki brez rokavov. Zazdelo se mi je, da bi bilo super, če bi imela ura še merilec temperature zraka in sem se odločila, da si bom od zdaj naprej tudi to zapisovala. Je kar zanimiv podatek za statistiko. Tu je bilo kakih 18 - 20°C.

Tekla sem po nasipu, ki se vije mimo kompleksa čateških toplic, pa še malo naprej ob strugi reke Save. Tako ravne proge v življenju še nisem videla. Vsega skupaj 9 m višinske razlike, o kakih vijugah pa tudi ni bilo sledi. Ampak prav fino.

Tekla sem 2 varianti. Najprej 40 minut počasnega teka, nato pa še 6 ponovitev minute hitrega teka in dveh minut počasnega teka. V knjigi je pri treningu hitrega teka že drugi teden zapovrstjo napaka. Niti 4 krat 3, niti 8 krat 3 ni 16, ane? Spet improviziram.

Zvečer sva se z Davidom "šihtala" in sva si privoščila še vsak en dan po tri ure savne. Nebesa. Ko le ne bi stopila na vago ob odhodu. Grrr...

Jutri se pridružim Tini na nedeljsem teku.

Izjava tedna

Gleda Enej Davida kako pije Radler. Pa pravi: "ane, ka bom jest tuk velk kat ti, bom tud lohk tule piu, pa kokakola?!"

Pa ga vprašam, "a ti je dobra kokakola?"

"Ne, zej še ne, ka nism še tuk velk kat ti al pa ati!"

Tekma

Ta je še dolg iz prejšnjega vikenda.

To je bil žur, štrje mulčki, štarter in trije vozički za cilj. In dolga cesta za mnogo ponovitev. :)