ponedeljek, 20. marec 2017

Glavni kuhar Enej

Pri nas doma so fantje precej navdušeni kuharji,
še bolj kot to, pa niso vedno navdušeni nad mojo kuharijo in takrat se ponavadi oglasijo "jutr bom pa jest glavni kuhar" ker potem lahko izbirajo kaj bo za kosilo.

Ampak Enej je pa ene posebne sorte falot.
Zvesti bralci, ki ste z nami že od vsega začetka se morda spomnite, da je kot malček pojedel VSE kar smo mu dali na krožnik. Od ta normalnih zadev pa vse do oliv in rukole. Prav zabavali smo se na ta račun. No, tam nekje pri štirih letih občasno ni več maral bučk in paprike, melancane je zasovražil do obisti. Potem se je to še kar stopnjevalo in še kar naprej se stopnjuje in občasno pridemo že do banalnosti kot so jajca in smetana v musaki.

Pravzaprav pogosto že pred kosilom za vsak slučaj pove, da ni lačen. Samo zato, da ga ne bi potem silili z nečem, za kar bi se morda lahko izkazalo, da na ta dan ne mara.

No in še ena stvar je, ki je sploh ne mara. Niti ne poskusi.
Sladice. Razen izjemoma na kakem rojstnem dnevu čololadno torto. Recimo da je v skoraj 10 letih je tako pojedel ene tri.
Kar pa ga ne ustavi pred tem, da bi kaj dobrega spekel.
Tako nam je pred kratkim spekel take luštne kolačke, za katere je vsako sestavino posebej poskusil in bil navdušen. Ko je vse skupaj sestavil, pa ni več poskusil.

Žal končnega izdelka nismo dokumentirali, je bil pa odličen.
Sploh ne ve kaj zamuja.





petek, 10. marec 2017

Branje

Rene se je odločil, da se bo pred šolo naučil črk.
Pobrskala sva po mojih zalogah in našla črke za vsa naša imena in priimke in potem sva brskala in se učila in zabavala.
Nekatere črke so mu bolj všeč, nekatere manj ampak počasi bo vse spoznal.

Arne je trenutno pri črki A.
"Lej, tuki sm pa jest napisan". :)






sreda, 08. marec 2017

Žlikrofi, brez besed

Žlikrofi so jed za svečane priložnosti.
Doma izdelani žlikrofi pa so dandanjašnji že prava redkost.

Tile naši so nastali na novoletni dan.
Ko še nismo poznali črke R. :)

Brez recepta samo fotke in filmčki.

Pa lep praznik drage dame.



















četrtek, 02. marec 2017

40 dnevni post 2017

Juhej,
spet je pred nami postni čas in letos se ga prav veselim.

Po enem letu žrtvovanju prostega časa za potrebe All little Rockstarsov in naše Etsy trgovine in Amazon trgovinice in učenja o Instagramu, Facebooku, ključnih besedah, SEO, promocijah, Etsy pravilih, Amazon pravilih,.... sem se odločila, da tokratni post posvetim sebi in svojemu "wellbeeingu". Trgovinica lepo raste, nisem še ponosna nanjo, sem pa ponosna na to, kaj vse se je že zgodilo, navkjljub omejenemu času, ki ji ga namenjamo.

Med tem postom moram popraviti vso (vsaj nekaj) škodo, ki sem si jo naredila med enoletnim sedenjem na kavču. Moram shujšati vsaj toliko, da bom lahko spet oblekla še kaj poleg največje trenerke. Moram se spraviti v kondicijo, da bom lahko tekala za mulci in mogoče spet pretekla vsaj 10 km. Tako da odslej si bom vsak dan vzela vsaj pol ure zase in bom telovadila, delala jogo, tekla ali hodila. PIKA.

Poleg tega pa sm se odrekla še kruhu, krompirju in sladkorju. Saj ne da se ne bi tega odrekla vsak dan v zadnjem letu. Ampak me ponavadi že pri zajtrku mine, če ne pa vsaj pri kosilu. Ne vem zakaj je drugače če se gre za post. Ampak to dejstvo bom izkoristila v svoj prid. en dan je že uspešno za mano. :)

Stranski produkt pa bo seveda tudi nadgradnja Eko posta iz lanskega leta. :)

Še eno Algejo sem dobila v test. Algea fit. Menda pomaga tistim, ki smo po zajtrku še vedno lačni. Bomo videli. Poročam. :)

Zdaj se grem pa družit s čudovito Adrienne. 





torek, 28. februar 2017

Hamburgerji z glinene plošče: plosca.si

Ko sem privč videla glineno ploščo, sem vedala, da je to nekaj kar nujno potrebujem.
Res nujno. :)
In če imate radi domač kruh in pico iz krušne peči jo potrebujete tudi vi. Res. :)

Glinena pekovska plošča namreč omogoči, da vsako električno poečico spremenimo v skoraj čisto pravo krušno peč. In mmmmmm kako okusne stvari prihajajo iz nje, prav takšne kot v otroštvu iz babičine. Po pravici povedano, takrat nisem bila navdušena. Raje bi jedla belo štruco iz štacune. Trapa. Stvari se spreminjajo, kajne. :)

Pri peki s pomočjo glinene plošče se spremeni tudi način pečenja. Pečico (in v njej ploščo) moramo namreč predhodno segreti in jo pustiti, da se greje še nadaljnih 15-20 minut, da se plošča res dobro segreje.

Ko je pečica vroča, nanjo postavimo pico, kar brez pladnja, direktno na ploščo. Pri tem vam priporočam, da si nabavite komplet plošče z loparjem, ker jaz sem se s pomočjo peki papirja pri pici kar precej namučila. Očitno delam premehko testo.

Za valentinovo pa sem nam pripravila poslastico, domače hamburgerje, ki sem jih nazadnje pripravila pred več kot tremi leti, tik preden so me punce presenetile z baby shower-jem.

Najprej sem pripravila testo.
ker ga vedno delam "na oko" vam težko povem natančen recept.
Pripravim pa ga tako:

V posodo dam najprej kake pol litra mlačne vode in dva suha kvasa (raje uporabljam suh kvas, ker dlje zdrži, pa še manj občutljiv je).
Premešam, posolim, nato začnem dodajati moko.
Dodam približno polovico pirine polnozrnate in polovico ostre bele moke, približno kilogram vsega skupaj.
Jaz naredim rada bolj mokro testo, samo toliko, da se mi ne lepi na prste. Nič ga ne gnetem, samo pustim ga vzhajati kake pol ure do uro, odvisno kako zelo smo lačni.

Sploh pri pirini moki, med vzhajanjem testo postane spet mokro, zato mu potem, ko vzhaja na dvojno velikost, dodam še toliko moke, da ga lahko malce pregnetem in razdelim na manjše hlebčke (velikost pomaranče), ki jih nato razvlečem v manjše približno centimeter debele diske.

Ko je pečica dovolj topla in testo dovolj vzhajano, jih spečem po tri do štiri na enkrat, odvisno kako drzno se počutim ob seganju z roko v pečico.
Ko po nekaj minutah pečenja lepo porumenijo, so pečeni in jih lahko zamenjam z novimi diski. Iz pečice potegnemo nekaj lepinjam podobnega.

Medtem ko so se kruhki pekli, sem na litoželezni plošči spekla še hamburgerje. Uporabila sem dobrega pol kilograma mletega mesa, dve, na majhne kockice narezani čebuli, malce soli in popra. Oblikovala sem jih v hamburgerje in na hitro popekla, samo toliko da ni več krvav, če imate radi krvavo pa lahko tudi to.

Nato smo jih nadevali s kečapom, majonezo, čili omako, svežimi paradižniki, svežo solato, čebulo, svežimi kumaricami in sirom. Možnosti so seveda neomejene. Pa tudi brez mesa bi bil odličen. Samo da je veliko sveže zelenjave.

Čudovito, vam povem!

Fantje so bili navdušeni, predvsem nad tem kako zelo so se morali potruditi, da so lahko dovolj na široko odprli usta.

Ena pečena, druge čakajo da pridejo na vrsto.
Na toplem.

*Navkljub mesni objavi, priporočam, da si meso privoščite le občasno. 







Kruh pečen na glineni plošči. Lepotec.







petek, 24. februar 2017

Berem: John Green: The Fault is in Our stars

Poleti mi je pot prekiržala še ena čudovita knjiga.

Kar ležala je tam na mizi sredi mize, sredi raznjih zapravljivk in gospodov Greyev in podobnega šunda.
Nikarkšnih pričakovanj nisem imela. Pravzaprav sem imela pričakovanje, da spada med zgoraj našteto plažno branje. Pa se ne bi morala bolj motiti.

Brala sem jo v angleščini in šele čez čas ugotovila, da je prevedena tudi v slovenščino, prevedel pa jo je Pižama. Sem prpričana, da je njegov prevod odličen in ga bom gotovo enkrat vzela v roke, ampak če ste z angleščino vsaj pribljižno domači, vam priporočam branje kar v angleščini. Knjiga je v osnovi namreč mladinska in tako lepo napisana, da se boste ob branjo vseeno kar potopili vanjo.

Knjiga govori o dveh najstnikih, Hazel in Augustusu, ki se spoznata tedenskem srečanju obolelih za rakom. Ja oba sta zaznamovana z rakom. Hazel je le po čudežu in zaradi testnih zdravil sploh še živa in vedno v spremstvu kisikove bombule, ki ji pomaga pri dihanju, saj njena pljuča ne sodelujejo prav najbolje. Avgustus pa fant, ki je že prebolel raka a zaradi njega ostal brez noge.

Iskrica se vžge na prvi pogled. Oba preveč zrela za svoja leta, vsak od njiju z kupom življenjskih modrosti. Vsak od njiju s svojo najljubšo knjigo. In njena knjiga je tista, ki ju za vedno poveže in zaradi katere se skupaj podata na veliko pustolovščino.

Čeprav na smrt bolna, dobi Hazel od zdravnikov namreč dovoljenje, on pa denar od fundacije "Make a Wish", da odpotujeta v Amsterdam na obisk k pisatelju te knjige. Obupana želita izvedeti kaj se zgodi ko glavna junakinja sredi stavka umre in se s tem knjiga konča.


Knjiga govori o smrti, bolečini, bolezni, raku in o ljubezni.
In je najbolj pozitivna knjiga kar sem jih kdaj prebrala. Prva knjiga ob kateri sem med branjem iskala knjižico in svinčnik, da si prepišem citate iz nje.

Noro lepa knjiga.

Pred dnevi sem si ogledala tudi film in tudi ta povsem sledi zgodbi iz knjige. Kak robček si le pripravite.

Močno priporočam!







ponedeljek, 20. februar 2017

Arne 3 leta

A je mogoče?
Je mogoče, da že skoraj cel mesec zanemarjam blog, in še vedno nisem objavila pihanja svečke našega tri-letnika?

Grozna sem. Po drugi strani pa sem vesela, ker imam toliko dela, da preživim le malo časa za računalnikom.

Torej naš najmlajši je že pred skoraj mesecem praznoval svoj tretji rojstni dan.
Že kak teden prej pa se je iz nežnega malčka prelevil v navihanega mulčka.
Same traparije mu gredo po glavi, nepreopznaven je.
Razen ko se sredi noči splazi k nama v posteljo in bi še vedno božal mojo roko.

Praznovalo se je dva dni.
Prvi dan s starimi starši in fantastično ananasovo "up side down cake"
Drugi dan pa s prijatelji in čudovito torto, ki jo je pripravila Saša iz Gostilne pri Škafarju.
(Saša dela čudovito torto REZI okrašeno z jedilno čipko, ki jo s prostim očestom enostavno zamenjaš za pravo).

Od takrat je ugotovil tudi že kako sre reče rrrr.... ampak to prihranim za naslednjič.

Vse najboljše mali moj.

Ps. Danes pa vsenajboljše dragi David. Če sem na Arnejevo torto čakala cel mesec imaš ti letos bolj malo možnosti, da ti uradno voščim na blogu. :)