ponedeljek, 24. julij 2017

Rene 6 let

Rene ima rojstni dan na res poseben dan.
Zadnji dan šole in dan pred praznikom.

Če prineseš iz šole dobre ocene je lahko to super dan za imeti rojstni dan, ampak to bo Reneja srbelo šele čez nekaj let.
Super je tudi zato, ker ga pogosto preživiš na morju, kar je že samo po sebi super.
Ni pa super zato, ker ga je s prijatelji praktično nemogoče praznovati.
Zato Rene na letošnje praznovanje s prijatelji še kar čaka, darilo pa je dobil na morju.

Moram povedati, da je tole darilce uspelo bolj po sreči kot po pameti, kot prvo, daril ponavadi niti ne kupujemo kakih posebnih ampak gremo s prihranjenim denarjem raje nekam na zabavne počitnice, tako kot smo šli letos v Gardaland. Ampak ker Rene ponavadi na morju posebnega praznovanja nima, dobi vsaj darilo. Tega pa moramo seveda splanirati prej in jaz pri tem res nisem dobra.

Letos pa sem večer pred odhodom skočila še po zadnih nakupih. Japonke, stol za kampiranje, dodatno visečo mrežo... in tam v Hoferju ga zagledam. Nikko... avto na daljinca, ki si ga res že dolgo želi, po ugodni ceni, pa še kvaliteten.

In res, ne morem ga prehvaliti.
Fantje mu niso nič prihranili, edino v morje ga nisem dovolila nesti. Sicer je pa dirjal po iglicah, travi, zemlji, lužah, skakal čez prepreke... po dveh tednih skoraj vojaškega urjenja, je še kot nov. Res, ko boste nakupovali avte na daljinca, vam vsekakor priporočam enega od teh.

Sicer je pa Rene že tak fant, cel dec. Samo gledam ga.
Fizično ni najbolj spreten, tudi pisanje ga ne zanima preveč, tako da me zanima kako bo v šoli, po obnašanju je pa res že velik. Brez posebnih izpadov (razen ko je utrujen in lačen), vse se da dogovoriti z njim.. res faca dečko.

Po duši pa zabavljač. Vedno jih  tuhta in nas spavlja v smeh.

Še ponoči.
Najdemo ga spati v res smešnih položajih, v katerih ljudje ponavadi ne spijo. Recimo tako, da leži na hrbtu z rokami prekrižanimi pod glavo, kot da bi se sončil na plaži.

In skoraj vsako noč nam kaj pove.
Običajno samo koga pokliče, kak deal potrdi ali zavrne.

Največ smeha pa je bilo na ta račun pred nekaj meseci, ko se je malce pred polnočjo iz sobe zaslišal jasen: "Sm ži kakal!"
Znak, da je treba iti obrisat rito.
Midva se samo spogledava, potem pa sva začela ramišljati, če se ni slučajno res pokakal v spanju.
Sva šla preveriti in seveda ni. Samo sanjal je. :D

Lani na morju je že skoraj splaval, zato smo ga letos pred dopustom vpisali na plavalni tečaj v Logatcu, kjer so ga odlično naučili tehnike prsno, samo prstki na rokah so mu ob zamahih pogledali iz vode, kar je preprečilo, da bi namesto bronaste osvojil srebrno ščuko. Naziv je seveda nepomemben, pomembno je to, da je bil v morju res suveren in tudi nagajive prstke je hitro ukrotil. Na koncu se je že celo potapljal in gledal pod vodo celo v morju. V plavalni šoli Ščuka so tudi tokrat izvrsto opravili svoje delo in komaj čakam, da ga naučijo še novih tehnik in v svet plavalcev uvedejo tudi Arneja.

Na morju je ugotovil da se mu gunca nekaj zobkov in zdaj nestrpno pričakuje, kdaj bo lahko prvega nastavil miški.












četrtek, 20. julij 2017

Dopust 2017: Skrivnostna destinacija

Letos sem končno že malce pozabila na naše zadnje potovanje s Korzike domov, za katero sem zdaj ugotovila, da ga sploh nisem opisala na blogu.

Če skrajšam, najprej smo morali v cca 100 km od kampa do trajekta pridobiti 15 minut, če ga nismo hoteli zamuditi (kar ga seveda nismo hoteli in nam je za las uspelo). Nato razburkano morje celo pot, kar ne bi bila težava, če ne bi bili valovi ob močnem vetru v Livornu tako veliki, da trajekt sam ni mogel zapeljati v mišjo luknjo od svojega doka, ampak so ga morali počasi, počasi z vlačilci zvleči notri. 
Nato smo strahoma opazovali črne, nevihtne oblake in na bencinski temeljito zalepili zadnjo (razbito) šipo, da nam ne bi prepuščala na poti.  Nato se je Arne od utrujenosti kake pol ure drl na vse grlo, dokler ni zaspal, čez cele Apenine nas je zalivalo kot iz škafa, vidljivost ničelna, kamionov cel kup, strele, grmenje... obup.
No, od Firenc naprej, ko so vsi trije zaspali, pa sva se z Davidom odlično zabavala, z miselnimi igricami. Imena na vse črke abecede, kletvice na vse črke abecede, preprevanje starih hitov.. super je bilo. Končno enkrat, da sva brez težav pripeljala do doma.

Torej po treh letih sem na te preripetije pozabila in spet sem se zasačila med brskanjem po cenah trajektov. Ampak potem je prišla napoved, da se gradbincu julija sprosti termin za postaviti hiško, in plane smo morali spremeniti (pa tudi sicer smo raje poiskali malce cenejši "štos").

Ko sem razmišljala o primernih destinacijah, sem povprašala med mami blogerkami in en od predlogov je bil tudi tale kamp, FKK kamp, ki se je tako super izkazal, da bom njegovo lokacijo ohranila zase, ker mislim, da ne potrebuje niti ene dodatne družinice več. :) Tisti, ki te kraje poznate, pa ga boste tako ali tako prepoznali s fotk.

Tu naokoli sva se z Davidom, takrat še sama, sprahajala tisto jesen, ko sem bila prvič noseča. Ob vseh romantičnih pričakovanjih starševstva, sva planirala kako bomo vse vikende preživeli na morju in kako lušten kamp je to. Nato sva nanj seveda povsem pozabila. Ob predlogu pa sva bila takoj all-in, seveda pod pogojem, da kampiramo na otočku, ki je s celino povezan z mostičkom. In ta otoček, in ta mostiček sta se izkazala za zmagovalno kombinacijo. Vir miru in vir zabave za skoraj 2 tedna dopusta, ki smo ga izkoristili že junija, takoj po šoli.

Pod gosto senco, ob rahlem pišu vetra a v zatišju pred močnim vetrom, brez gužve, brez avtomobilov in brez (ali z minimalno) oblačili. Kaj bi lahko še boljšega?

Jaz sem bila en teden pred dopustom še na prisilni dijeti z izruvanim modrostnim zobom, ki pa ni preveč zalegla (zdaj ko sem videla fotke, grem pa res na dijeto OMG in res se moram nehati sabotirati samo sebe. In brez skrbi tistih ta odločilnih vam ne pokažem). 

Danes samo sneak peak, v kratkem nekaj dogodkov, ki so poskrbeli, da nam ni bilo dolgčas in nekaj prednosti FKK kampa.

Vedno zasedeni viseči mreži. 

Naše najmanše nogice so že tako velike.

Viseča mreža nudi več zabave kot bi si mislili odrasli. :)








Napihane solzice.

petek, 14. julij 2017

Hribolazenje: Porezen (1630)

Glede na mrtvilo na blogu, je verjtno videti, kot da se nam popolnoma nič ne dogaja, kajne?

No resnica ne bi mogla biti dlje od tega.

Selitev na začasno lokacijo je bila dolgotrajna in naporna in šele danes smo končno toliko pospravili, da je stanovanje podobno stanovanju in ne skldišču in da sem lahko pomila vse koščke tal, ki naj bi bili prazni tudi v prihodnje.

Vmes pa smo skočili še na dopust, zaključili vrtec in šolo, naredili darila za vzgojiteljice, zaštartali projekt "zelena streha" in še kaj.

Ampak pustimo to, to še pride.

Za danes ena popolnoma sveža objava. Tako sveža, da se še kadi. Današnja.
No, glede na to, da je ura pol polnoči, recimo temu včerajšnja. :)

Po celem tednu planiranja in preverjanju vremenske napovedi, smo se odločili, da bo danes najboljše vreme za naš pohod v hribe. Odločili smo se, da bo cilj našega prvega letošnjega planinarjenja Porezen.

Arneja smo peljali v vrtec, saj je to zanj še prevelik zalogaj, David je moral v službo, povabili smo še Nono in Anito GR z mularijo.

Seveda se je vremenska napoved od včeraj do danes že spremenila in za okrog dvanajstih je napovedovalo krajevne plohe. Tudi nebo nad Poreznom je temno napovedovalo dež. Radarska slika padavin pa je kazala le malo modro pikico nad nami, medtem ko je bila vsa Slovenija prazna.

Po kratkem premisleku smo se odločili, da vseeno štartamo in se sproti odločamo za povratek, če bo kazalo na slabše. A po nekaj kaplicah dežja, ki so nas prav prijetno ohladile, se je nebo razkadilo, vrh se je pokazal iz megle in mirno smo po prijetno oblačnem vremenu nadaljevali pot.

Ker smo zaradi otrok želele, da jim ne bo pretežko, smo namesto strme poti izbrale lažjo, kar pa je bila verjetno napaka, saj je bila celo pot makadamska, še kar zoprna, cesta, še vedno precej strma in precej dolgočasna. Tako je naš juriš na vrh namesto predvidenih dveh ur, trajal skoraj tri ure.

Na vrh so se, ravno ob dvanastih, skupaj z nami pripodile tudi goste meglice, ki pa so na srečo, kmalu tudi odsopihale stran, da smo ujeli celo nekaj razgleda. Žal ne tudi na najmogočnejše Julijce pred nami.

Na vrhu smo se pofočkale v novo aplikacijo, digitalno planinsko knjižico, planinc.si 

Ker je bila koča odprta, smo si poleg zasluženega čipsa in sendvičev, mame privoščile še kavo, malce počitka in potem nazaj proti dolini.

Pot nazaj je bila še nekoliko težja, kot navzgor. Rene je bil utrujen, noge so ga bolele in veliko pregovarjanja, prigovarjanja, prošenj, groženj in obljub je bilo potrebnih, da se je zmatrani mož le privlekel do avta.

A po sendviču, sladoledu in malce počitka, sta mulčka kilometer pred začasnim domom, zahtevala, da ju vržem iz avta in sta pot nadaljevala peš, in zaradi žuljev, še bosa.

Imamo tudi že plane za naprej.
Vsak teden nekam smo si zadali. Hmmm.. bomo videli kako uspešni bomo pri tem. :)
Plani so visoki, nekateri še višji kot Porezen. :)

Za koec še Enejeva izjava tedna.

Zvečer stoji ob meni in jamra: "aua, moje noge!"
"Kaj te pa boli?" ga vprašam.
"Mišice, ka mi raseje".
























ponedeljek, 10. julij 2017

Slovo

"Moja Anuška", si rekla, me vščipnila v hrbet, "drži se pokonci,"
no iz tega žal ni bilo nič, še vedno sem obupno zvita, ne pomaga nič. 

Topel vonj po gladkem golažu, goveji juhi in žlikrofih ob nedeljah v tvoji mali kuhinji.
Karamela, ki sem jo strgala s tvojega vedno čudovitega štrudla.
Sladka marmelada iz svežih dišečih buhteljnov.
Babičin lonec, za katerega smo bili še premladi, 
sladki kompot, ki je brbotal na štedilniku na drva.

Prekrižaš, posukaš, prekrižaš, bula in klekeljni in moja prva kitica, ki ji ni bilo konca.

Stara Singerica ob oknu, ki jo je bilo tako zabavno poganjati.

Jogij, v katerega si se kar pogreznil pred spanjem, zgodbica o sedmih palčkih za lahko noč in pesmica o luni.

Zero waste flike za vročo posodo, za katere si porabila vsa izrabljena oblačila.

Oblačila za Barbiko iz starih firlenkov in odsluženih najlonk.

Babičin vzorec, ki sem ga prvič skvačkala pod tvoji vodstvom, takrat še nisem vedela, da kvačkanje tako zabavno.

Frcanje gumbov po mizi, debelo obloženi z deko.

Kako si mi delala kito in jo izpustila... "kar frrr... ti naredi, tako imaš žive," si rekla.

Zgodbe iz mladosti, iz šole pod Italijo. "Takole je potrkala po oknu, naša učiteljica, in rekla: il vetro".

"Ah pejt, kaj mi nosiš tole, sej ne rabim, sej bom itak umrla!"
O tebi bi lahko napisali zgodbo o ženski, ki je umirala 93 let, preden ji je končno uspelo. 

Bila si res nekaj posebnega, in zaslužila bi si več solz, kot sem ti jih lahko namenila.
Posušile so se v letih tvoje odsotnosti, ko si bila nekje vmes.

Vem da si zdaj srečna, nekje za oblaki, kjer so te čakali tvoji dragi.

Pri nas bodo ostali lepi spomini.

Lahko noč, pa eno bolho za pomoč...



sreda, 14. junij 2017

Gardsko jezero: Sirmione

Medtem ko doma hektično selimo in živimo v labirintu škatel, naj v našo spominsko knjigo pospravim še zadnje tri dneve prvomajskih mini počitnic.

Dan po Gardalandu, smo si vzeli bolj na izi.
Zjutraj kavica na terasi mobilne hiške, uživali na soncu, nato pa smo se počasi odpeljali nazaj proti Gardalandu oziroma proti Sea Life.

V Sea-Life smo bili že lani v Lego landu, ampak je ta precej večji.
Kar veliko časa smo si vzeli za opazovanje morskih levov. Za opazovanje imajo pripravljeno senčno tribuno za panoramsko stekleno steno, kjer smo si ob zabavnih igrarijah parčka privoščili tudi sendvič kosilo.

Tudi bazen z skati in morskimi psi je ogromen in z velikim zanimanjem smo opazovali njihovo eleganto kroženje.
Prijetno preživeta ura ali dve.

Na poti nazaj v naš kamp pa smo se ustavli še v Sirmioneju.
Gužva tu pa je bila nepopisna. Ozek pas, ki vodi do mestnega obzidja je bil zabasan in komaj smo še našli parkirišče, kake dva do tri kilometre pred obzidjem, kamor smo se potem počasi sprehodili.
Ali se je ravno takrat kaj dogajalo, ali lahko vso gnečo pripišemo samo prazniku, tega ne vem. Bilo pa je res noro. Celo policaji so usmerjali peš promet skozi vrata obzidja.


Ko smo se sprehodili še naprej ob morju pa se je gneča porazporedila in v parku/otroškem igrišču smo bili že skoraj sami. Vzeli smo si nekaj časa za sedenje v senčki, ponovni piknik, igranje in fotkanje. Nato pa smo se počasi odpravili nazaj, šli vmes še na sladoled, izgubili atija Davida, ga našli in se počasi odpravili nazaj peš proti našemu avtomobilu.

Čeprav sva fantom obljubila, da gremo nazaj z avtobusom je bila gneča za na avtobus taka, da smo se že spraševali zakaj so postavljene ograde in koga čakajo ljudje. Neverjetno.
Pot nazaj smo vseeno zmogli, moj šal se je tokrat izkazal za neprecenljivega. Najprej smo ga uporabljali za "vajeti" za Pink Panterja (namig dobite v objavi iz Gardalanda), nato pa sem ga uporabila še kot nosilko v zadnjem kilometru poti.

Naslednji dan je bil že čas za odhod domov.

V Italiji, pač ne gre brez obiska mestne pekarne in tudi tokrat smo šli in kupili vsakega po eno. Zajtrk privoščili kar v parku, med ogledovanjem mestnega obzidja oziroma utrdbe v naši Moniga del Garda.
V utrdbi še vedno živijo najstarejši občani... he he.. ne, saj ne vem koliko so stari, bi bilo pa zanimovo poznati njihovo zgodovino. Znotraj obzidja so namreč hiške, ki so postavljene v tri vrste po tri.

V parku za obzidjem smo si privoščili še mini fotkanje, nato pa smo se počasi odpravili proti domu, saj je bil za popolne nepovedan dež.
Ker dežja seveda ni bilo, smo se ustavili še v Carlone-ju v bližini Benetk, kjer usvinjali  še zadnje cunje in na koncu pred nevihto zbežali domov.














Njegova pogruntavščina, ne moja.
Vajeti za Pink Panterja. :)